fbpx

Ko smrt bližnjega ne prinese tudi slovesa

Smrt je neizbežna in nam je vsem položena v zibko.

Kadar je odhod bližnjega miren in pričakovan, kadar vemo, da je pokojni živel lepo in izpolnjujoče življenje, nas kljub žalovanju morda preplavljajo občutki ljubezni in hvaležnosti – za vse trenutke, ki so nam bili dani, za priložnost, da smo nekoga lahko imeli radi. Kadar pa je smrt bližnjega nepričakovana in prehitra, kadar smo izgubili osebo, ki nam je bila posebej blizu, je bolečina ob izgubi lahko neznosna. Trenutki, ki so ostali neizživeti, besede, ki so ostale neizrečene, in dejanja, ki so morda celo obžalovana, se lahko še dolgo zgrinjajo nad nami kakor oblak težkih čustev, ki nam kljub vsem dežju ne da pravega miru.

Žalovanje je proces, ki terja svoj čas – kolikor ga je potrebno. Vsebuje celo paleto čustev, katera se skorajda neopazno izmenjujejo v za nas isto sivem vsakdanjiku. Pa vendar se nekega dne, nekje pri zadnjih vratih, v nas ponovno naseli tišina. Ni več ista kakor prej, nič ni isto. Bolečina je sedaj postala praznina, katere prej ni bilo.

S pomočjo hipnoze se lahko od bližnjih tudi emocionalno dokončno poslovimo in se s smrtjo bližnjega pomirimo. Ob pravem času, ko začutimo, da smo pripravljeni sprejeti izgubo, lahko z razširjenim razumevanjem to izgubo osmislimo in bolečino spremenimo v ljubeč spomin.

Takrat se prične celjenje, ki pogosto presega zaznavne ravni. In četudi morda nikdar ne nehamo žalovati, začnemo na izgubo gledati z drugačnimi očmi – skozi ljubezen in hvaležnost za vse trenutke, ki smo jih imeli z bližnjim.

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja