V naši zahodni kulturi je joga nemalokrat predstavljena predvsem kot fizična vadba, ki pripomore h gibčnosti telesa, boljši cirkulaciji, fizičnemu počutju itd. Pa vendar je joga mnogo več kot to. Ker redna vadba joge vpliva na umirjanje našega živčnega sistema, bistveno pripomore k naši čustveni stabilnosti in ravnovesju. In kaj točno je čustveno ravnovesje?
Jogijska terapevtka in psihologinja, dr. Bo Forbes, je v svoji knjigi Joga za čustveno ravnovesje zapisala: “Resnično čustveno ravnovesje ne pomeni, da čutimo zgolj srečna čustva. Gre za to, kakšen odnos imamo do svojih čustev in kakšne ostaline puščajo za seboj. Kadar smo čustveno uravnovešeni, izkušamo močna čustva, kot so strah, jeza, žalost in sram, in se nanje odzivamo. Za kratek čas se jim lahko celo predajamo. Vendar pa smo odporni in ne dovolimo, da bi se utapljali v svojih čustvih ali jim dopustili, da nas omejujejo. Po izkušnji močnega čustvenega odziva znamo svoj odgovor umiriti in si povrniti ravnovesje.”
Morda se nekaj podobnega dogaja v jogijskih položajih (asanah). Ko položaj zavzamemo (in se trudimo aktivirati vse pomembne dele telesa, na katere opozarja učitelj), se v nas sproža marsikaj – od napora, morda celo čustev jeze, frustracije, zakaj smo še vedno tako negibljivi, do misli, zakaj nam je tega sploh treba in kdaj bomo lahko že zapustili položaj… Ko pa položaj zapustimo in telo ponovno sprostimo (ali še bolje, ko je vadbe konec in se uležemo za končno sprostitev), pa se začne v nas naseljevati nek prijeten mir, morda celo blagostanje, občutek živosti in hkratne globoke tišine.
Nič ni narobe s tem, če jogo (vsaj spočetka) delamo zgolj zaradi teh nekaj trenutkov miru, ki jih doživljamo ob končni sprostitvi. Sčasoma, če pri jogi dovolj dolgo vztrajamo, se bo začel ta mir širiti tudi na preostanek vadbe, in nato onkraj jogijske podloge, na vse ostale trenutke dneva…
